Bistvo je očem nevidno

2009-10-06T22:46:00.003+02:00

Kar je ostalo...

...zapuščen blog...

...Just another passing fad?...

Tišina

2009-08-03T22:27:00.010+02:00

Kaj ostane na koncu?

Spomini?

Ljubezen?

Iskrice v očeh?
Denar?

Solze pozabljenih noči?

Pesmi?

Črno-bele fotografije?

Pisma?

Občutki?

Svoboda?

Tišina večnosti...

2009-07-28T19:23:00.002+02:00

Nrdila sm nov fotoblog: www.laughter-photography.blogspot.com. Na njem bom objavlala slike ljudi, ki se smejejo. Rada bi, da bi bil ta blog skupen. Če imate kakšno sliko sebe ali svojih prijateljev, ki se smejejo, mi jo pošljite na moj e-mail: ana.berus@gmail.com in jih bom objavila s kakšnim fajn verzom.

Berlin

2009-07-27T14:28:00.009+02:00

BERLIN

mesto kjer se preteklost sreča s prihodnostjo

2009-07-26T21:34:00.002+02:00

Tole mi je zadnjo noč pred odhodom iz Berlina nazaj domov povedala prijateljica Leana. Govorila je v angleščini, ampak se bom raje držala ljube slovenščine... Zadnji odstavek sem dodala sama.

Vsaka stvar se zgodi samo enkrat. Nikoli ne doživiš popolnoma enakih občutkov, enakih stvari, nikoli ne srečaš enakih ljudi...

Nekega dne boš spoznala osebo, ki ti bo polepšala življenje.
Nekega dne bo oseba, ki jo imaš najraje na svetu umrla.
Nekega dne se boš zaljubila v nekoga, ki bo s teboj ostal celo življenje.
Nekega dne boš šla nekam, kamor si si zmeraj želela.

Vendar nikoli dnevi ne bodo popolnoma enaki. Nikoli več ne bomo sedela tukaj in se pogovarjale o enakih stvareh kot danes. Nikoli več ne bo enako ko je bilo včeraj. Nikoli ne bo dneva, ki bi bil isti današnjemu.

Dnevi minevajo, trenutki spreminjajo življenja. Življenje je minljivo, zato moramo ceniti vsak dan trenutek in ga izkoristiti. Ljudje prihajajo in odhajajo. Včasih je slovo neibežno, včasih moramo reči adijo. Vendar nekaterih dni, trenutkov in nekatrih oseb nikoli ne pozabimo.

PS:Slike iz Berlina bom objavla as soon as possible:D

Passing fads

2009-06-23T23:59:00.004+02:00

Danes sem razmišljala o vseh stvareh, ki so bile "passing fads" oz. "one hit wonder". Pridejo in grejo, kar tako čez noč. Kot pevci, ki uspejo z enim komadom, potem pa se tako rekoč pogreznejo v zemljo. Gumitvist, pletenje plastičnih zapetnic (skubidu), pokemon karte.... So stvari, ki pridejo in grejo. Vsak se spomni nekaj takih, ki so ga sprva popolnoma očarale, potem pa se jih je kar naenkrat pozabil, prerastel ali naveličal. Spomnim se dni, ko so v trgovine prišli pisani plastični trakci in kar naenkrat smo vsi začeli plesti raznobarvne zapestnice in obeske. Nekaj časa so se obdržale, potem pa so začele počasi izginjati. In čez nekaj časa so bile pozabljene. Nekatere stvari so pozabljene. Nekatere smo prerasli. Na primer gumitvist. Potem pa so tu še stvari, ki nas vsak dan znova navdušujejo. Stvari, ki jih nikoli ne bomo prerasli ali pozabili. Bibičina verižica, plišast medvedek, družinski album, najljubša knjiga... Stvari, ki nas vsakič ko jih zagledamo, spomnijo na vesele trenutke ali osebe, ki jih imamo tako zelo radi. So stvari, ki pridejo in grejo. In so stvari, ki ostanejo za vedno.

2009-06-23T11:53:00.002+02:00

Life is a song. Live music.

ČAS

2009-06-06T22:18:00.003+02:00

Nekaj dni nazaj sem razmišljala kako čas beži. Kako se vse vrti v krogu. Ljudje pridejo in grejo. Ravno ta trenutek se je nekdo rodil in nekdo umrl. Nekateri rastemo, drugi se starajo. In čez čas tdi nas več ne bo, prišle bodo nove generacije. Nove pesmi, nove slike, novi svetovi, novi ljudje... Včasih pa se človek vpraša, kako bi bilo če čas ne bi obstajal. V bistvu smo si ga izmislili sami. Res je, da se zemlja v 24 urah zavrti okoli svoje osi in okoli sonca v 1 letu. Ampak vseeno. Kaj če bi bilo vseeno, kdaj greš spat, kdaj vstaneš in kdaj greš v službo. Če bi vsi plavali v neskončnosti časa. Verjetno bi bil svet razmetan in zmeden. Mogoče pa bi imeli več redu kakor sedaj. Utopija. Čas ostaja in hkrati beži. Čas. Nekaj tako nedotakljivega in velikega. Nekaj, česar človek ne more spremeniti. Prihajamo in odhajamo. Puščamo sledi, ki sčasoma zbledijo. In stare ljudi, nasledijo mlajši. Stare stvari izpodinejo novejše. Vse se vrti. Vse hiti.

ČAS OSTAJA.

2009-05-30T17:00:00.003+02:00

So close, but yet so far.

feelin' vernal

2009-05-18T20:52:00.003+02:00

Pomlad. Večeri, ko se ti nikamor ne mudi. Ko si želiš, da bi se čas ustavil in bi obstal v prijetnem objemu šumeče trave, sredi pisanih rož in v rahlem poigravanju vetra. Tudi, če se sprehajaš sam, veš da imaš družbo. Črički pojejo svojo pesem, v zraku pa je nekaj lepega. Vse diši in cveti in človek bi najrajši poletel.

Pomlad, ja. Čas sanjarjenja. Čas pričakovanja brezskrbnosti in poletja. Čeprav komaj čakam, da se bodo počitnice začele, si obenem želim, da bi obstala v toplem pomladen večeru, ob zvokih čričkov in nabiranju prelepih rožic.

2009-05-14T20:45:00.000+02:00

mi pa hitimo, mi pa hitimo

in ne vemo, da v lastnih sencah živimo.

2009-05-05T18:40:00.000+02:00

Everybody smiles in the same language.

Zgodba o najboljši generaciji 2001/2009

2009-04-29T11:57:00.000+02:00

Prijateljstvo se začne na začetku in nato raste. Ko smo majhni imamo majhne prijatelje. Ko rastemo, raste tudi prijateljstvo. Ko prvič stopiš v šolo, spoznaš malo večje prijatelje. In prijateljstvo raste naprej. Se krepi, zaupanje pa se poglobi. Podobno je bilo z nami. Prvi šolski dan smo bili vsi prestrašeni, nato pa smo spoznali prijatelje, s katerimi smo pozabili vse strahove. Najprej so bili samo nasmehi in lepe besede. Nasmehi so nato zrasli v objeme, lepe besede pa v velika dejanja, ki smo iz počeli iz ljubezni do svojih najdražjih prijateljev. Ker so prijatelji tisti, ki delajo naš svet. Večji ko smo bili, večje je postalo prijateljstvo. Večje so postale naše težave in potrebovali smo vse več nasvetov. Ker pa so prijatelji rasli, so nam lahko dali vse nasvete, ki smo jih potrebovali, držali so nas za roke, ko smo morali prehoditi težke poti skozi življenje. Kaj bi brez najdražjih? Bi smeh takšen kakršen je, če ne bi bilo prijateljev? Bi svet sploh bil brez prijateljstva?
Bile so besede in bila dejanja, ki bodo za vedno ostala v naših srcih. Bile so težke poti in dnevi polni smeha, ki smo jih delili. In jih ne bomo nikoli pozabili, ker prijatelji vedno pustijo odtise v naših srcih. In sedaj, ko smo prišli do razpotja, nas je spet strah. Kakor prvi šolski dan. Strah nas je. Vse. Ker ne vemo, kaj bo. Ne vemo kaj bo z našim prijateljstvom. Bo še naprej raslo ali pa bo odplavalo daleč stran? Upamo na najboljše, upamo na srečo za vse. In četudi prijatelji ne bodo več ves čas ob nas, nas prijateljstvo ne bo zapustilo. In v srcih bo za vedno pustilo spomine na trenutke prave sreče.

2009-04-28T21:22:00.000+02:00

Think outside the box.

Sreča

2009-04-28T14:48:00.000+02:00

Vem, da že dolgo nisem pisala, ampak enostovno ni blo časa za vse skupaj. Tule je pa zdej ena pesmca, ki mi jo je napisala moja najboljša babica:

SREČA

Kje prebiva sreča?

V potni kapljici v laseh,
v skriti solzici v očeh,
v tvojih belih dlaneh,
v šolskih klopeh,
v vseh še neprehojenih poteh.

Verjemi v njo in jo podaj naprej
in se vedno znova
po nasvete vračaj k njej!

2009-04-04T00:32:00.000+02:00

What do you think about when you think about art?

Mozart, Picasso or Shakespeare?
Great music, photography or colorful paintings?

Abstract spirals or a love poem?
A photography of a little child smiling into a lens,
a portrait of mysterious lady?
Or a verse that uncovers the thoughts of a young poet?

What is art?
That notion that tells you everything and still keeps you in suspense.
A nonsense or the very truth?

You must search in yourself,
because deep down you'll find the greatest art of all.
The art of your own…

2009-03-27T22:49:00.000+01:00

Laugh is the shortest distance between two people.

2009-03-24T20:05:00.000+01:00

Swarovski: Erika in Elvis

Erika

Elvis

Men osebno so zlo všeč. Vidla sem jih v Elle in potem sem takoj skočla na internet in našla še več luškanih verižic. Več na: http://www.swarovski.com/

Postaja svobode

2009-03-19T20:04:00.001+01:00

Vsak dan, dan za dnem stojim na postaji in čakam na vlak.
Vsakemu od ljudi, ki mimo hiti, se nekam mudi.
Nihče se ne ozre okoli, nihče se ne ustavi.
Zato odsanjam v svoj svet.
Zasanjam se tako, da sploh na tleh več ne stojim, temveč svobodno lebdim.
In končno, pripelje vlak, jaz vkrcam se in poletim.

2009-03-12T18:50:00.000+01:00

Life is the longest journey that we are ever going to go on.
Življenje je najdaljše potovanje, na katerega bomo kadarkoli šli.

2009-03-04T17:58:00.001+01:00

Pepe Jeans London

Pomlad-poletje 09

Pofočkana

2009-03-03T20:30:00.001+01:00

Eva in Zala sta me pofočkale tko da sem mogla izbrati sliko iz 6 mape.

Ana Berus premierno predstavlja

6 sliko iz 6 mape

Tole sva midva z mojim bratcem Aljažem na Mljetu, 2 leti nazaj. xD

Pofočkujem: Kajo, Aljo, Anžeta, Jakata, Pileta pa Barbi

Navodila za uporabo:

1.) na računalniku se postavite tja, kjer shranjujete slike.
2.) odprite ŠESTO mapo.
3.) izberite ŠESTO sliko.
4.) objavite sliko na blogu in malce razložite, kaj se je dogajalo takrat.
5.) pofočkajte ŠEST ljudi in jim to sporočite na njihovem blogu.
odprta šesta mapa, izbrana šesta slika.

Uživite!!!

2009-03-02T20:32:00.000+01:00

Poletno jutro. Note zletijo iz zvočnikov starega radija, glasba zapolni prostor tišine. Sedim na hladni travi, moji lasje plešejo v ritmu toplega vetra. Nad mano nebo, okoli pa polno marjetic.

Moje sanje. Moj svet.

Maškare :D

2009-02-25T18:52:00.001+01:00

Pile-hipi

Jaka-SUPERMAŠKARA

Kristjan-vojak

Gasilska

Kaja-punkerca

Polona, Pile, Anja in Anamarija-hipiji

(POWER FLOWER)

Nina-pantomimičarka

Urban-Smrketa

Jaz-Hawaika, Eva-Pika Nogavička, Ana-Beneška maska

Jaka-Rdeča kapica

Učiteljice

Aljaž-policaj, Vito-Nodi

Barbi-Zvončica

Žalc-mafijozo

Anamarija-hipi

Vito-Nodi

Večino slik sta posnela: Jaka in Luka

2009-02-19T15:00:00.000+01:00

"She began now to comprehend that he was exactly the man who, in disposition and talents, would most suit her. His understanding and temper, though unlike her own, would have answered all her wishes. It was a union that must have been to the advantage of both. By her ease and liveliness, his mind might have been softened, his manners improved, and from his judgment, information and knowledge of the world, she must have received benefit of greater importance. But no such happy marriage could now teach the admiring multitude what connubial felicity really was."

Jane Austen (Pride and Prejudice)

Ta teden sem gledala film Becoming Jane (Ljubljena Jane), ki je biografija Jane Austen in sem naravnost navdušena. Tole je odlomek iz njenega romana Pride and Prejudice. Priporočam za ogled.

Pogrešam

2009-02-15T21:28:00.000+01:00

Jaka me je določil, da nadaljujem s to "blog verigo", ko moraš napisat o tistih stvareh, ki jih pogrešaš. Tale post je nastajal, kar nekaj časa, ker sm si želela, da bi bil tipi topi.

Zadnje čase imam vse manj časa, da bi razmišljala o stvareh, ki jih pogrešam. Skos se mi kaj mudi in pol enostavno zmanjka časa za tekšne stvari. Pa vseeno se kdaj pa kdaj spomnim, da stvari in pa tudi ljudi, ki jih neizmerno pogrešam.
Trenutno pogrešam tople dni. Pomlad...in poletje. Vonj po morju in toplem vetru. Pogrešam večerne sprehode ob potoku (med poletnimi počitnicami sva z Evo vsak dan pešačili kot dve babici :D). Pogrešam poletje, čeprav vem, da bom poleti pogrešala zimske dni. Pogrešaš pač tisto, česar nimaš. Ko to dobiš, pogrešaš spet druge stvari.
Sem pa tja, zvečer po napornih dnevih pohgrešam tudi otroške dni. Ko smo se vsi smejali...no, pa tudi jokali, ampak nismo imeli skrbi. Živeli smo za trenutke in nismo razmišljali o prihodnosti...ali preteklosti. Pogrešam tudi vrtec Ringa Raja. Spomnim se pesmic, ki smo jih peli, prijaznih tovaršičic in peščenih tortic.
Pogrešam Daphne, Lauro, Annino in Salmo. Ko se spomnim poletnih dni v Franciji, si zaželim, da bi se lahko vrnila v preteklost.
Včasih se spomnim Dika. Našega psa, ki smo ga imeli, ko sem bila še čisto majhna. Večkrat pomislim, kako lepo bi bilo, če bi živel še nekaj let več.
Vsak pogreša. Nekateri pogrešajo srečne dni, ki so jih doživeli v preteklosti. Nekateri pogrešajo osebe, ki so jih izgubili ali pa so daleč stran. Nekateri pogrešajo stvari, ki so se izgubili. Ampak življenje gre mimo. Stvari se izgubijo, čas beži pa vseeno živimo naprej. Pogrešamo preteklost, ampak življenje nam prinaša nove stvari, nove dni veselja., nove ljudi, ki nam popestrijo vsakdan. Stvari, ki jih bomo čez 20 let pogrešali. Nič ni narobe s pogrešanjem, pazite le, da stvari in ljudi ne pozabite.

Nadaljevalca verige: Alja in Pile

2009-02-14T13:11:00.000+01:00

What do you think about when you think about love?

Familiy love...

Love of freedom and forgiveness...

Love of the ocean, of cold weather...love od apples, of laughter...

love of serious things, love of playful things...

[Kim Phuc]

2009-02-03T20:58:00.000+01:00

Včasih se človek vpraša, če ima prave prijatelje. Ne tiste, ki te pokličejo le kadar rabijo uslugo. Tiste, ki jokajo s teboj, ko se ti sesuje cel svet in tiste, ki se smejijo s teboj, kadar si srečen in v njihovem smehu ni niti pikice nevoščljivosti. Dandanes je vse manj takšnih ljudi, na katere se lahko resnično zaneseš.Don't walk in front of me, I may not follow.

Don't walk behind me, I may not lead.

Just walk beside me and be my friend.

Kam naprej?

2009-02-03T11:18:00.000+01:00

Zadnje čase me vsi sprašujejo:"Kam greš naprej?" Že dolgo nazaj sem se odločila, da se bom po osnovni šoli vpisala na Splošno gimnazijo NM. Moje ocene so dobre in ker pojma nimam, kaj bi rada počela celo življenje, je moja odločitev pač takšna kakršna je. Ampak kam bom šla pa potem? Ko bodo minila še naslednja štiri leta. Ne vem. Mislim, da je to ena najtežjih odločitev v življenju. Kaj če zbereš napačno šolo, napačen poklic in potem delaš nekaj, kar te sploh ne veseli in "zabluziš" celo življenje. Nekateri so mi rekli: "Pa, sej greš lahko več različnih faksov delat." Mogoče res, ampak mene vse skupaj pošteno straši.

Ko sem že ravno pri odločitvah. Zame je to ena težjih odločitev v življenju. Kaj pa nekateri, ki imajo nad seboj še težje odločitve? Na primer: Kako naprej, če ti umre nekdo, ki si ga imel rad? Ali pa nekdo, ki se bori v in so njegove odločitve za nekoga usodne. Če razmišljam o takih stvareh, potem se mi zdi vse lažje in se rečem:"Bom že." Večina mojih vrstnikov ne vem kaj bo v življenju. Verjetno to pride z leti in zrelostjo. Sicer pa, že na 1000 generacij se je odločilo in še 1000 se jih bo.

2009-01-28T09:14:00.000+01:00

I carry your heart

I carry it in my heart

2009-01-27T22:14:00.000+01:00

Bilo bi lepo, če tam bi bila

barka, ki popeljala bi me vse do neba.

Pesem o zvezdah

2009-01-21T14:25:00.000+01:00

Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu ...Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse potije treba na novo začeti.Tako živimo ljudje.Vsak zase krmari k pogrebu. Svetloba samo nas druži kot zvezde na nebu. A včasih so daleč poti, da roka v roko ne seže, a včasih preblizu so si, da z nohti lahko srce kdo doseže ...Od tega menda človek umre, od tega z neba se zvezda ospe.

Tone Pavček

2009-01-16T23:34:00.000+01:00

Ljubezen. Vsem tako poznana beseda. Pa vseeno nikoli ne bo iz mode, nikoli zastarela, nikoli ne bo odveč.
Pravijo, da brez ljubezni ni življenja, da je ljubezen večna. Verjetno imajo prav. A si predstavljate svet brez ljubezni? Svet brez lepih pogledov, objemov in poljubov?
Ampak, kako se naučiti ljubiti? A imamo to v sebi? A to pride z leti? Z izkušnjami? Ne bi vedela. Oglasite se pri meni čez 50 let, pa vam bom mogoče znala razložiti kaj več o tem...

Do takrat pa...
...imejte se radi!

One Art

2009-01-16T21:14:00.000+01:00

The art of losing isn't hard to master;
so many things seem filled with the intent
to be lost that their loss is no disaster.
Lose something every day. Accept the fluster
of lost door keys, the hour badly spent.
The art of losing isn't hard to master.
Then practice losing farther, losing faster:
places, and names, and where it was you meant
to travel. None of these will bring disaster.
I lost my mother's watch. And look! my last, or
next-to-last, of three loved houses went.
The art of losing isn't hard to master.
I lost two cities, lovely ones. And, vaster,
some realms I owned, two rivers, a continent.
I miss them, but it wasn't a disaster.
--Even losing you (the joking voice, a gesture
I love) I shan't have lied. It's evident
the art of losing's not too hard to master
though it may look like (Write it!) like disaster.

by Elizabeth Bishop

2009-01-16T20:35:00.000+01:00

Sanjam marjetice,
ležanje v travi.
Sanjam poletje,
toplo zavetje.

2009-01-14T19:10:00.000+01:00

On ne vait bien qu'avec le coeur.
L'essentiel est invisible pour les yeux.

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.
Bistvo je očem nevidno.

Mali princ (Antoine de Saint-Exupery).

Metulj

2009-01-10T18:13:00.000+01:00

Rada bi kot metulj v nebo poletela, odšla bi kamor bi si želela.
Izlet v neznano, sreča je z mano. Malo sem, malo tja, kamorkoli že, le da mir na svetu bi našla.
Brez skrbi, trenutek večnosti, miru, ljubezni.
Kamorkoli že grem, ni pomembno, brez zemljevida, brez cilja in postanka, letim, letim, da mir najdem in v večni sreči zaživim.
Nisem metulj, da bi letela in da neskončnost bi ujela.
To le misli so, ki se v glavi mi prepletajo, ko po travniku, za metuljem hitim in pred resničnostjo bežim.

Jutro.

2009-01-09T20:35:00.000+01:00

Še eno jutro. Ko veš da bo vsako sekundo zazvonila budilka, a si tako želiš da bi lahko spal še eno noč. Nato se res oglasi. Znani zvok budilke, vsak ton je bolj glasen in ga bolj začutiš. Nato prižgem luč se mi svetloba zažre v zaspane oči. Ko se zbudim je vedno vse enako, ampak nikoli ne veš kakšen bo dan. Mislim, da je to razlog, zaradi katerega se vsak dan znova vstanem. Si predstavljate, da bi bili, prav tako kot jutra, enaki tudi dnevi. Jaz si ne.

Downunder

2009-01-09T13:34:00.001+01:00

Heila! Letos so bli moji božično-novoletni prazniki drugačni kot ponavad. Brez nizkih temperatur, debelih oblačil, tut z Evo nismo šle skupi k polnočnici tko k je najina tradicija. Bla sm namreč v Avstraliji. Downunder. Daleč stran od snega. Božič smo praznoval tko rekoč na plaži na 30 stopinjah. Morm rečt da je res zanimivo, ko se na božični večer sprehajaš okol v kratkih klačah pa srečaš dve gospe srednjih let, ki si pojeta jingle bells al pa to da praktično vsi (ne glede na vročin) nosijo tople božične kapice. Jz marsikdaj nisem mogla zadržat smeha. Novo leto je blo pa zakon! Na ulicah syndeya se zbere 2 000 000 ljudi (cela Slovenija) in čakajp na Big Fireworks. Ognjemet je bil najnajnajvečji. Jz kej tazga še nism vidla. in tut vrjetn več nkol ne bom. Blo je noro. Slikce bo pripela takoj, ko pridem mami domov, da mi pove kje mamo fotoaparat. Uživejte snežene dni.

Sreda

2008-12-17T21:09:00.001+01:00

No še en prepočitniški dan je za mano. Dans sm nardila cel referat za fizko, pa še učit bi se mogla zgodlo, ampak mi je zmankal moči. No še mal bomo potrpel pol pa HOLIDAYS! Zame še mal prej (k grem v Avstralijo). Kr ne mrom vrjet. Ko pridm nazaj bo en člank namenjen vsem fotkam, k jih bom posnela.
Dans sva šle z Barbi iz šole domov po mal drugačni poti kot običajn. Ob potoku, pa sva ugotovile da je tko lepo zdej k je pozna jesen. Vode je pa tolk da kr poplavla vse okol. Ampak vseen ful lepo. Priporočam ogled. Bom šla mejbi ju3 kej pofotkat pa bom pol slikce tlele gor objavla. Uživejte.

Kaj je sploh pravi december?

2008-12-12T12:50:00.000+01:00

Tole je članek, ki naj bi bil objavlen v našem šolskem časopisu, ampak ker je zaradi tehničnih težav prišlo do spremembe datuma objave časopisa in časopisa ne bo v decembru, ta članek ne pride v pošev. Kako se vam zdi?

Vsi vemo, da je dandanes december vse prej kot nekaj kar je bil nekoč. V mladosti naših babic in dedkov je imel december res pravi pomen praznikov. Božič in novo leto sta takrat predstavljala čas, ki ga preživiš v krogu svoje družine in prijateljev. Takšne pristnosti danes skoraj da več ni. Majhni otroci božič in veseli december poznajo samo po darilih. In to sploh ni njihova krivda. Morda celo tudi ne krivda njihovih staršev.
Živimo v času, ko ima materializem zelo velik vpliv in pomen in menim, da je december preveč skomercializiran. Tako mladi sploh več ne vemo kako naj se na vse te vplive odzovemo.
Vem, da dobri možje prihajajo že dolgo časa in tudi da zna biti pisanje pisem in pričakovanje prihoda dobrih mož zelo vznemirljivo. Pa vseeno mlajši danes pričakujejo preveč stvari in se z darili celo primerjajo. Res je da se žal nikoli več ne bom mogla postaviti v vlogo petletnice, ki nestrpno čaka na darila. Morda majhni otroci celo mislijo, da so bili bolj pridni, ker so dobili celo goro daril. In iz takih stvari vse to v nedolžno zbadanje. Saj se vsi spomnimo kakšnega prijatelja, ki se je v vrtcu bahal s tem koliko daril je dobil. »Božiček mi je prinesel vlakec iz Lego kock in še veš ne v kako veliki škatli. Sigurno zato, ker sem bil celo leto tako zelo priden.« Včasih otroci pričakovali majhne stvari in bili z njimi zelo zadovoljni, pa so bili mnogo bolj pridni kot večina današnjih razvajenih otrok. Sicer pa se takšni motivi ne pojavljajo le pri malih otrocih. Tudi mladostniki se želimo preveč, ampak to so pač prazniki kakršne poznamo in dobrega konja je težko zamenjati s slabšim. Vseeno pa se je duša praznikov ohranila do danes. V času veselega decembra je ozračje povsod drugačno. Poslušamo in pojemo božične pesmi, v šoli rečemo kaj na to temo in na sploh uživamo. Kaj šele pričarajo lučke. Mislim, da ga ni junaka, ki trdi, da mu pogled na razsvetljeno mesto, nad katerim rahlo pada sneg, para živce. In ne glede na to skozi kakšne čase gremo in morda res pozabljamo pravi pomen praznikov tega vzdušja nihče ne more vzeti. Pa naj bodo to sveče, ki so jih uporabljali v preteklosti ali pa na novo kupljene žarnice. Trgovine so pač ta čas izkoristile v svoj prid, mi pa se vsem tem lepim božičnim okraskom in darilom le težko upremo.
Ko boste naslednjič kupovali darila ali pa pisali pismo Božičku pa le pazljivo. Pa lepe praznike vam želim.

Z roko v roki...

2008-12-11T19:20:00.000+01:00

...že od malih nog naokrog.

Eva pa jz

Kdaj ste zadnjič storili kaj prvič?

2008-12-11T18:46:00.001+01:00

Čaw,
evo končno ena izmed blogerjev. Čist na sveže. Nism glih najbolj za tehniko pa računalnike, ampak sem se vseeno odločila, da se moderniziam in si naredim svoj blog. Pa sem si za prvo temo na mojemu blogu izbrala stvari, ki jih počnemo prvič. Ker je glih tole moj prvi blog pa tko.
Že lea nazaj sem njekje slišala vprašanje:Kdaj ste zadnijč naredili kaj prvič? Kasnej sem se to vprašala še kar nekajkrat. Najbolj mi je pri tistih stvareh, ki jih naredimo prvič všeč to, da tega "prvič" nikoli ne moreš ponoviti. Le enkrat greš prvič v šolo, le enkrat prvič hodiš, se voziš s kolesom in še bi lahko naštevala. Je pa zlo dober očutek, ko narediš nekaj kar ti je všeč in si si že dolgo želel, prvič. Probejte kdaj. Včasih se je fajn vprašat to yprašanje. Na nisi skos na istem nivoju. Preiskušanje novih stvari je cool. Vprašte se kdaj kdaj ste zadnjič naredil kaj prvič? Pa če je blo to že dolgo nazaj najdte nove cilje, izzive. Ker poskusit ni greh.