So close, but yet so far.

feelin' vernal

Pomlad. Večeri, ko se ti nikamor ne mudi. Ko si želiš, da bi se čas ustavil in bi obstal v prijetnem objemu šumeče trave, sredi pisanih rož in v rahlem poigravanju vetra. Tudi, če se sprehajaš sam, veš da imaš družbo. Črički pojejo svojo pesem, v zraku pa je nekaj lepega. Vse diši in cveti in človek bi najrajši poletel.

Pomlad, ja. Čas sanjarjenja. Čas pričakovanja brezskrbnosti in poletja. Čeprav komaj čakam, da se bodo počitnice začele, si obenem želim, da bi obstala v toplem pomladen večeru, ob zvokih čričkov in nabiranju prelepih rožic.

mi pa hitimo, mi pa hitimo

in ne vemo, da v lastnih sencah živimo.

Everybody smiles in the same language.

Zgodba o najboljši generaciji 2001/2009

Prijateljstvo se začne na začetku in nato raste. Ko smo majhni imamo majhne prijatelje. Ko rastemo, raste tudi prijateljstvo. Ko prvič stopiš v šolo, spoznaš malo večje prijatelje. In prijateljstvo raste naprej. Se krepi, zaupanje pa se poglobi. Podobno je bilo z nami. Prvi šolski dan smo bili vsi prestrašeni, nato pa smo spoznali prijatelje, s katerimi smo pozabili vse strahove. Najprej so bili samo nasmehi in lepe besede. Nasmehi so nato zrasli v objeme, lepe besede pa v velika dejanja, ki smo iz počeli iz ljubezni do svojih najdražjih prijateljev. Ker so prijatelji tisti, ki delajo naš svet. Večji ko smo bili, večje je postalo prijateljstvo. Večje so postale naše težave in potrebovali smo vse več nasvetov. Ker pa so prijatelji rasli, so nam lahko dali vse nasvete, ki smo jih potrebovali, držali so nas za roke, ko smo morali prehoditi težke poti skozi življenje. Kaj bi brez najdražjih? Bi smeh takšen kakršen je, če ne bi bilo prijateljev? Bi svet sploh bil brez prijateljstva?
Bile so besede in bila dejanja, ki bodo za vedno ostala v naših srcih. Bile so težke poti in dnevi polni smeha, ki smo jih delili. In jih ne bomo nikoli pozabili, ker prijatelji vedno pustijo odtise v naših srcih. In sedaj, ko smo prišli do razpotja, nas je spet strah. Kakor prvi šolski dan. Strah nas je. Vse. Ker ne vemo, kaj bo. Ne vemo kaj bo z našim prijateljstvom. Bo še naprej raslo ali pa bo odplavalo daleč stran? Upamo na najboljše, upamo na srečo za vse. In četudi prijatelji ne bodo več ves čas ob nas, nas prijateljstvo ne bo zapustilo. In v srcih bo za vedno pustilo spomine na trenutke prave sreče.

Think outside the box.

Sreča

Vem, da že dolgo nisem pisala, ampak enostovno ni blo časa za vse skupaj. Tule je pa zdej ena pesmca, ki mi jo je napisala moja najboljša babica:

SREČA

Kje prebiva sreča?

V potni kapljici v laseh,
v skriti solzici v očeh,
v tvojih belih dlaneh,
v šolskih klopeh,
v vseh še neprehojenih poteh.

Verjemi v njo in jo podaj naprej
in se vedno znova
po nasvete vračaj k njej!