I carry your heart

I carry it in my heart

Bilo bi lepo, če tam bi bila

barka, ki popeljala bi me vse do neba.

Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu ...Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse potije treba na novo začeti.Tako živimo ljudje.Vsak zase krmari k pogrebu. Svetloba samo nas druži kot zvezde na nebu. A včasih so daleč poti, da roka v roko ne seže, a včasih preblizu so si, da z nohti lahko srce kdo doseže ...Od tega menda človek umre, od tega z neba se zvezda ospe.


Tone Pavček

Ljubezen. Vsem tako poznana beseda. Pa vseeno nikoli ne bo iz mode, nikoli zastarela, nikoli ne bo odveč.
Pravijo, da brez ljubezni ni življenja, da je ljubezen večna. Verjetno imajo prav. A si predstavljate svet brez ljubezni? Svet brez lepih pogledov, objemov in poljubov?
Ampak, kako se naučiti ljubiti? A imamo to v sebi? A to pride z leti? Z izkušnjami? Ne bi vedela. Oglasite se pri meni čez 50 let, pa vam bom mogoče znala razložiti kaj več o tem...

Do takrat pa...
...imejte se radi!

One Art

The art of losing isn't hard to master;
so many things seem filled with the intent
to be lost that their loss is no disaster.
Lose something every day. Accept the fluster
of lost door keys, the hour badly spent.
The art of losing isn't hard to master.
Then practice losing farther, losing faster:
places, and names, and where it was you meant
to travel. None of these will bring disaster.
I lost my mother's watch. And look! my last, or
next-to-last, of three loved houses went.
The art of losing isn't hard to master.
I lost two cities, lovely ones. And, vaster,
some realms I owned, two rivers, a continent.
I miss them, but it wasn't a disaster.
--Even losing you (the joking voice, a gesture
I love) I shan't have lied. It's evident
the art of losing's not too hard to master
though it may look like (Write it!) like disaster.

by Elizabeth Bishop

Sanjam marjetice,
ležanje v travi.
Sanjam poletje,
toplo zavetje.

On ne vait bien qu'avec le coeur.
L'essentiel est invisible pour les yeux.

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.
Bistvo je očem nevidno.

Mali princ (Antoine de Saint-Exupery).

Metulj

Rada bi kot metulj v nebo poletela, odšla bi kamor bi si želela.
Izlet v neznano, sreča je z mano. Malo sem, malo tja, kamorkoli že, le da mir na svetu bi našla.
Brez skrbi, trenutek večnosti, miru, ljubezni.
Kamorkoli že grem, ni pomembno, brez zemljevida, brez cilja in postanka, letim, letim, da mir najdem in v večni sreči zaživim.
Nisem metulj, da bi letela in da neskončnost bi ujela.
To le misli so, ki se v glavi mi prepletajo, ko po travniku, za metuljem hitim in pred resničnostjo bežim.

Jutro.

Še eno jutro. Ko veš da bo vsako sekundo zazvonila budilka, a si tako želiš da bi lahko spal še eno noč. Nato se res oglasi. Znani zvok budilke, vsak ton je bolj glasen in ga bolj začutiš. Nato prižgem luč se mi svetloba zažre v zaspane oči. Ko se zbudim je vedno vse enako, ampak nikoli ne veš kakšen bo dan. Mislim, da je to razlog, zaradi katerega se vsak dan znova vstanem. Si predstavljate, da bi bili, prav tako kot jutra, enaki tudi dnevi. Jaz si ne.

Downunder

Heila! Letos so bli moji božično-novoletni prazniki drugačni kot ponavad. Brez nizkih temperatur, debelih oblačil, tut z Evo nismo šle skupi k polnočnici tko k je najina tradicija. Bla sm namreč v Avstraliji. Downunder. Daleč stran od snega. Božič smo praznoval tko rekoč na plaži na 30 stopinjah. Morm rečt da je res zanimivo, ko se na božični večer sprehajaš okol v kratkih klačah pa srečaš dve gospe srednjih let, ki si pojeta jingle bells al pa to da praktično vsi (ne glede na vročin) nosijo tople božične kapice. Jz marsikdaj nisem mogla zadržat smeha. Novo leto je blo pa zakon! Na ulicah syndeya se zbere 2 000 000 ljudi (cela Slovenija) in čakajp na Big Fireworks. Ognjemet je bil najnajnajvečji. Jz kej tazga še nism vidla. in tut vrjetn več nkol ne bom. Blo je noro. Slikce bo pripela takoj, ko pridem mami domov, da mi pove kje mamo fotoaparat. Uživejte snežene dni.