Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu ...Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse potije treba na novo začeti.Tako živimo ljudje.Vsak zase krmari k pogrebu. Svetloba samo nas druži kot zvezde na nebu. A včasih so daleč poti, da roka v roko ne seže, a včasih preblizu so si, da z nohti lahko srce kdo doseže ...Od tega menda človek umre, od tega z neba se zvezda ospe.
Tone Pavček
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
<3 Obožujem to pesem.
OdgovoriIzbrišimen je tut! Pa men je zakon, da ne pišeš po kiticah. (:
OdgovoriIzbrišimen je tud svetovna! <3
OdgovoriIzbrišitone pavček je res dobr. ful ma lepe pesmi. tale je ena izmen mojih najljubših.
OdgovoriIzbrišiJa, men je tud kul. Pa sej so use njegove.
OdgovoriIzbrišiDOBRA BLOG. KR TKO NAPREJ.GA BOM SPREMLAU
OdgovoriIzbriši