sreda, 25. februar 2009

Maškare :D

Pile-hipi

Jaka-SUPERMAŠKARA

Kristjan-vojak

Gasilska

Kaja-punkerca

Polona, Pile, Anja in Anamarija-hipiji
(POWER FLOWER)

Nina-pantomimičarka
Urban-Smrketa

Jaz-Hawaika, Eva-Pika Nogavička, Ana-Beneška maska

Jaka-Rdeča kapica

Učiteljice

Aljaž-policaj, Vito-Nodi

Barbi-Zvončica

Žalc-mafijozo

Anamarija-hipi

Vito-Nodi
Večino slik sta posnela: Jaka in Luka

četrtek, 19. februar 2009


"She began now to comprehend that he was exactly the man who, in disposition and talents, would most suit her. His understanding and temper, though unlike her own, would have answered all her wishes. It was a union that must have been to the advantage of both. By her ease and liveliness, his mind might have been softened, his manners improved, and from his judgment, information and knowledge of the world, she must have received benefit of greater importance. But no such happy marriage could now teach the admiring multitude what connubial felicity really was."

Jane Austen (Pride and Prejudice)


Ta teden sem gledala film Becoming Jane (Ljubljena Jane), ki je biografija Jane Austen in sem naravnost navdušena. Tole je odlomek iz njenega romana Pride and Prejudice. Priporočam za ogled.

nedelja, 15. februar 2009

Pogrešam

Jaka me je določil, da nadaljujem s to "blog verigo", ko moraš napisat o tistih stvareh, ki jih pogrešaš. Tale post je nastajal, kar nekaj časa, ker sm si želela, da bi bil tipi topi.

Zadnje čase imam vse manj časa, da bi razmišljala o stvareh, ki jih pogrešam. Skos se mi kaj mudi in pol enostavno zmanjka časa za tekšne stvari. Pa vseeno se kdaj pa kdaj spomnim, da stvari in pa tudi ljudi, ki jih neizmerno pogrešam.
Trenutno pogrešam tople dni. Pomlad...in poletje. Vonj po morju in toplem vetru. Pogrešam večerne sprehode ob potoku (med poletnimi počitnicami sva z Evo vsak dan pešačili kot dve babici :D). Pogrešam poletje, čeprav vem, da bom poleti pogrešala zimske dni. Pogrešaš pač tisto, česar nimaš. Ko to dobiš, pogrešaš spet druge stvari.
Sem pa tja, zvečer po napornih dnevih pohgrešam tudi otroške dni. Ko smo se vsi smejali...no, pa tudi jokali, ampak nismo imeli skrbi. Živeli smo za trenutke in nismo razmišljali o prihodnosti...ali preteklosti. Pogrešam tudi vrtec Ringa Raja. Spomnim se pesmic, ki smo jih peli, prijaznih tovaršičic in peščenih tortic.
Pogrešam Daphne, Lauro, Annino in Salmo. Ko se spomnim poletnih dni v Franciji, si zaželim, da bi se lahko vrnila v preteklost.
Včasih se spomnim Dika. Našega psa, ki smo ga imeli, ko sem bila še čisto majhna. Večkrat pomislim, kako lepo bi bilo, če bi živel še nekaj let več.
Vsak pogreša. Nekateri pogrešajo srečne dni, ki so jih doživeli v preteklosti. Nekateri pogrešajo osebe, ki so jih izgubili ali pa so daleč stran. Nekateri pogrešajo stvari, ki so se izgubili. Ampak življenje gre mimo. Stvari se izgubijo, čas beži pa vseeno živimo naprej. Pogrešamo preteklost, ampak življenje nam prinaša nove stvari, nove dni veselja., nove ljudi, ki nam popestrijo vsakdan. Stvari, ki jih bomo čez 20 let pogrešali. Nič ni narobe s pogrešanjem, pazite le, da stvari in ljudi ne pozabite.
Nadaljevalca verige: Alja in Pile

sobota, 14. februar 2009



What do you think about when you think about love?
Familiy love...
Love of freedom and forgiveness...
Love of the ocean, of cold weather...love od apples, of laughter...
love of serious things, love of playful things...

[Kim Phuc]

torek, 03. februar 2009

Včasih se človek vpraša, če ima prave prijatelje. Ne tiste, ki te pokličejo le kadar rabijo uslugo. Tiste, ki jokajo s teboj, ko se ti sesuje cel svet in tiste, ki se smejijo s teboj, kadar si srečen in v njihovem smehu ni niti pikice nevoščljivosti. Dandanes je vse manj takšnih ljudi, na katere se lahko resnično zaneseš.Don't walk in front of me, I may not follow.
Don't walk behind me, I may not lead.
Just walk beside me and be my friend.

Kam naprej?



Zadnje čase me vsi sprašujejo:"Kam greš naprej?" Že dolgo nazaj sem se odločila, da se bom po osnovni šoli vpisala na Splošno gimnazijo NM. Moje ocene so dobre in ker pojma nimam, kaj bi rada počela celo življenje, je moja odločitev pač takšna kakršna je. Ampak kam bom šla pa potem? Ko bodo minila še naslednja štiri leta. Ne vem. Mislim, da je to ena najtežjih odločitev v življenju. Kaj če zbereš napačno šolo, napačen poklic in potem delaš nekaj, kar te sploh ne veseli in "zabluziš" celo življenje. Nekateri so mi rekli: "Pa, sej greš lahko več različnih faksov delat." Mogoče res, ampak mene vse skupaj pošteno straši.

Ko sem že ravno pri odločitvah. Zame je to ena težjih odločitev v življenju. Kaj pa nekateri, ki imajo nad seboj še težje odločitve? Na primer: Kako naprej, če ti umre nekdo, ki si ga imel rad? Ali pa nekdo, ki se bori v in so njegove odločitve za nekoga usodne. Če razmišljam o takih stvareh, potem se mi zdi vse lažje in se rečem:"Bom že." Večina mojih vrstnikov ne vem kaj bo v življenju. Verjetno to pride z leti in zrelostjo. Sicer pa, že na 1000 generacij se je odločilo in še 1000 se jih bo.