ČAS

Nekaj dni nazaj sem razmišljala kako čas beži. Kako se vse vrti v krogu. Ljudje pridejo in grejo. Ravno ta trenutek se je nekdo rodil in nekdo umrl. Nekateri rastemo, drugi se starajo. In čez čas tdi nas več ne bo, prišle bodo nove generacije. Nove pesmi, nove slike, novi svetovi, novi ljudje... Včasih pa se človek vpraša, kako bi bilo če čas ne bi obstajal. V bistvu smo si ga izmislili sami. Res je, da se zemlja v 24 urah zavrti okoli svoje osi in okoli sonca v 1 letu. Ampak vseeno. Kaj če bi bilo vseeno, kdaj greš spat, kdaj vstaneš in kdaj greš v službo. Če bi vsi plavali v neskončnosti časa. Verjetno bi bil svet razmetan in zmeden. Mogoče pa bi imeli več redu kakor sedaj. Utopija. Čas ostaja in hkrati beži. Čas. Nekaj tako nedotakljivega in velikega. Nekaj, česar človek ne more spremeniti. Prihajamo in odhajamo. Puščamo sledi, ki sčasoma zbledijo. In stare ljudi, nasledijo mlajši. Stare stvari izpodinejo novejše. Vse se vrti. Vse hiti.

ČAS OSTAJA.