Nrdila sm nov fotoblog: www.laughter-photography.blogspot.com. Na njem bom objavlala slike ljudi, ki se smejejo. Rada bi, da bi bil ta blog skupen. Če imate kakšno sliko sebe ali svojih prijateljev, ki se smejejo, mi jo pošljite na moj e-mail: ana.berus@gmail.com in jih bom objavila s kakšnim fajn verzom.

Berlin

BERLIN

mesto kjer se preteklost sreča s prihodnostjo

Tole mi je zadnjo noč pred odhodom iz Berlina nazaj domov povedala prijateljica Leana. Govorila je v angleščini, ampak se bom raje držala ljube slovenščine... Zadnji odstavek sem dodala sama.

Vsaka stvar se zgodi samo enkrat. Nikoli ne doživiš popolnoma enakih občutkov, enakih stvari, nikoli ne srečaš enakih ljudi...

Nekega dne boš spoznala osebo, ki ti bo polepšala življenje.
Nekega dne bo oseba, ki jo imaš najraje na svetu umrla.
Nekega dne se boš zaljubila v nekoga, ki bo s teboj ostal celo življenje.
Nekega dne boš šla nekam, kamor si si zmeraj želela.

Vendar nikoli dnevi ne bodo popolnoma enaki. Nikoli več ne bomo sedela tukaj in se pogovarjale o enakih stvareh kot danes. Nikoli več ne bo enako ko je bilo včeraj. Nikoli ne bo dneva, ki bi bil isti današnjemu.

Dnevi minevajo, trenutki spreminjajo življenja. Življenje je minljivo, zato moramo ceniti vsak dan trenutek in ga izkoristiti. Ljudje prihajajo in odhajajo. Včasih je slovo neibežno, včasih moramo reči adijo. Vendar nekaterih dni, trenutkov in nekatrih oseb nikoli ne pozabimo.

PS:Slike iz Berlina bom objavla as soon as possible:D

Passing fads

Danes sem razmišljala o vseh stvareh, ki so bile "passing fads" oz. "one hit wonder". Pridejo in grejo, kar tako čez noč. Kot pevci, ki uspejo z enim komadom, potem pa se tako rekoč pogreznejo v zemljo. Gumitvist, pletenje plastičnih zapetnic (skubidu), pokemon karte.... So stvari, ki pridejo in grejo. Vsak se spomni nekaj takih, ki so ga sprva popolnoma očarale, potem pa se jih je kar naenkrat pozabil, prerastel ali naveličal. Spomnim se dni, ko so v trgovine prišli pisani plastični trakci in kar naenkrat smo vsi začeli plesti raznobarvne zapestnice in obeske. Nekaj časa so se obdržale, potem pa so začele počasi izginjati. In čez nekaj časa so bile pozabljene. Nekatere stvari so pozabljene. Nekatere smo prerasli. Na primer gumitvist. Potem pa so tu še stvari, ki nas vsak dan znova navdušujejo. Stvari, ki jih nikoli ne bomo prerasli ali pozabili. Bibičina verižica, plišast medvedek, družinski album, najljubša knjiga... Stvari, ki nas vsakič ko jih zagledamo, spomnijo na vesele trenutke ali osebe, ki jih imamo tako zelo radi. So stvari, ki pridejo in grejo. In so stvari, ki ostanejo za vedno.

Life is a song. Live music.

ČAS

Nekaj dni nazaj sem razmišljala kako čas beži. Kako se vse vrti v krogu. Ljudje pridejo in grejo. Ravno ta trenutek se je nekdo rodil in nekdo umrl. Nekateri rastemo, drugi se starajo. In čez čas tdi nas več ne bo, prišle bodo nove generacije. Nove pesmi, nove slike, novi svetovi, novi ljudje... Včasih pa se človek vpraša, kako bi bilo če čas ne bi obstajal. V bistvu smo si ga izmislili sami. Res je, da se zemlja v 24 urah zavrti okoli svoje osi in okoli sonca v 1 letu. Ampak vseeno. Kaj če bi bilo vseeno, kdaj greš spat, kdaj vstaneš in kdaj greš v službo. Če bi vsi plavali v neskončnosti časa. Verjetno bi bil svet razmetan in zmeden. Mogoče pa bi imeli več redu kakor sedaj. Utopija. Čas ostaja in hkrati beži. Čas. Nekaj tako nedotakljivega in velikega. Nekaj, česar človek ne more spremeniti. Prihajamo in odhajamo. Puščamo sledi, ki sčasoma zbledijo. In stare ljudi, nasledijo mlajši. Stare stvari izpodinejo novejše. Vse se vrti. Vse hiti.

ČAS OSTAJA.

So close, but yet so far.