Kar je ostalo...

...zapuščen blog...







...Just another passing fad?...

Tišina

Kaj ostane na koncu?

Spomini?

Ljubezen?

Iskrice v očeh?
Denar?

Solze pozabljenih noči?

Pesmi?

Črno-bele fotografije?

Pisma?

Občutki?

Svoboda?

Tišina večnosti...

Nrdila sm nov fotoblog: www.laughter-photography.blogspot.com. Na njem bom objavlala slike ljudi, ki se smejejo. Rada bi, da bi bil ta blog skupen. Če imate kakšno sliko sebe ali svojih prijateljev, ki se smejejo, mi jo pošljite na moj e-mail: ana.berus@gmail.com in jih bom objavila s kakšnim fajn verzom.

Berlin

BERLIN

mesto kjer se preteklost sreča s prihodnostjo

Tole mi je zadnjo noč pred odhodom iz Berlina nazaj domov povedala prijateljica Leana. Govorila je v angleščini, ampak se bom raje držala ljube slovenščine... Zadnji odstavek sem dodala sama.

Vsaka stvar se zgodi samo enkrat. Nikoli ne doživiš popolnoma enakih občutkov, enakih stvari, nikoli ne srečaš enakih ljudi...

Nekega dne boš spoznala osebo, ki ti bo polepšala življenje.
Nekega dne bo oseba, ki jo imaš najraje na svetu umrla.
Nekega dne se boš zaljubila v nekoga, ki bo s teboj ostal celo življenje.
Nekega dne boš šla nekam, kamor si si zmeraj želela.

Vendar nikoli dnevi ne bodo popolnoma enaki. Nikoli več ne bomo sedela tukaj in se pogovarjale o enakih stvareh kot danes. Nikoli več ne bo enako ko je bilo včeraj. Nikoli ne bo dneva, ki bi bil isti današnjemu.

Dnevi minevajo, trenutki spreminjajo življenja. Življenje je minljivo, zato moramo ceniti vsak dan trenutek in ga izkoristiti. Ljudje prihajajo in odhajajo. Včasih je slovo neibežno, včasih moramo reči adijo. Vendar nekaterih dni, trenutkov in nekatrih oseb nikoli ne pozabimo.

PS:Slike iz Berlina bom objavla as soon as possible:D

Passing fads

Danes sem razmišljala o vseh stvareh, ki so bile "passing fads" oz. "one hit wonder". Pridejo in grejo, kar tako čez noč. Kot pevci, ki uspejo z enim komadom, potem pa se tako rekoč pogreznejo v zemljo. Gumitvist, pletenje plastičnih zapetnic (skubidu), pokemon karte.... So stvari, ki pridejo in grejo. Vsak se spomni nekaj takih, ki so ga sprva popolnoma očarale, potem pa se jih je kar naenkrat pozabil, prerastel ali naveličal. Spomnim se dni, ko so v trgovine prišli pisani plastični trakci in kar naenkrat smo vsi začeli plesti raznobarvne zapestnice in obeske. Nekaj časa so se obdržale, potem pa so začele počasi izginjati. In čez nekaj časa so bile pozabljene. Nekatere stvari so pozabljene. Nekatere smo prerasli. Na primer gumitvist. Potem pa so tu še stvari, ki nas vsak dan znova navdušujejo. Stvari, ki jih nikoli ne bomo prerasli ali pozabili. Bibičina verižica, plišast medvedek, družinski album, najljubša knjiga... Stvari, ki nas vsakič ko jih zagledamo, spomnijo na vesele trenutke ali osebe, ki jih imamo tako zelo radi. So stvari, ki pridejo in grejo. In so stvari, ki ostanejo za vedno.

Life is a song. Live music.

ČAS

Nekaj dni nazaj sem razmišljala kako čas beži. Kako se vse vrti v krogu. Ljudje pridejo in grejo. Ravno ta trenutek se je nekdo rodil in nekdo umrl. Nekateri rastemo, drugi se starajo. In čez čas tdi nas več ne bo, prišle bodo nove generacije. Nove pesmi, nove slike, novi svetovi, novi ljudje... Včasih pa se človek vpraša, kako bi bilo če čas ne bi obstajal. V bistvu smo si ga izmislili sami. Res je, da se zemlja v 24 urah zavrti okoli svoje osi in okoli sonca v 1 letu. Ampak vseeno. Kaj če bi bilo vseeno, kdaj greš spat, kdaj vstaneš in kdaj greš v službo. Če bi vsi plavali v neskončnosti časa. Verjetno bi bil svet razmetan in zmeden. Mogoče pa bi imeli več redu kakor sedaj. Utopija. Čas ostaja in hkrati beži. Čas. Nekaj tako nedotakljivega in velikega. Nekaj, česar človek ne more spremeniti. Prihajamo in odhajamo. Puščamo sledi, ki sčasoma zbledijo. In stare ljudi, nasledijo mlajši. Stare stvari izpodinejo novejše. Vse se vrti. Vse hiti.

ČAS OSTAJA.

So close, but yet so far.

feelin' vernal

Pomlad. Večeri, ko se ti nikamor ne mudi. Ko si želiš, da bi se čas ustavil in bi obstal v prijetnem objemu šumeče trave, sredi pisanih rož in v rahlem poigravanju vetra. Tudi, če se sprehajaš sam, veš da imaš družbo. Črički pojejo svojo pesem, v zraku pa je nekaj lepega. Vse diši in cveti in človek bi najrajši poletel.

Pomlad, ja. Čas sanjarjenja. Čas pričakovanja brezskrbnosti in poletja. Čeprav komaj čakam, da se bodo počitnice začele, si obenem želim, da bi obstala v toplem pomladen večeru, ob zvokih čričkov in nabiranju prelepih rožic.

mi pa hitimo, mi pa hitimo

in ne vemo, da v lastnih sencah živimo.

Everybody smiles in the same language.

Zgodba o najboljši generaciji 2001/2009

Prijateljstvo se začne na začetku in nato raste. Ko smo majhni imamo majhne prijatelje. Ko rastemo, raste tudi prijateljstvo. Ko prvič stopiš v šolo, spoznaš malo večje prijatelje. In prijateljstvo raste naprej. Se krepi, zaupanje pa se poglobi. Podobno je bilo z nami. Prvi šolski dan smo bili vsi prestrašeni, nato pa smo spoznali prijatelje, s katerimi smo pozabili vse strahove. Najprej so bili samo nasmehi in lepe besede. Nasmehi so nato zrasli v objeme, lepe besede pa v velika dejanja, ki smo iz počeli iz ljubezni do svojih najdražjih prijateljev. Ker so prijatelji tisti, ki delajo naš svet. Večji ko smo bili, večje je postalo prijateljstvo. Večje so postale naše težave in potrebovali smo vse več nasvetov. Ker pa so prijatelji rasli, so nam lahko dali vse nasvete, ki smo jih potrebovali, držali so nas za roke, ko smo morali prehoditi težke poti skozi življenje. Kaj bi brez najdražjih? Bi smeh takšen kakršen je, če ne bi bilo prijateljev? Bi svet sploh bil brez prijateljstva?
Bile so besede in bila dejanja, ki bodo za vedno ostala v naših srcih. Bile so težke poti in dnevi polni smeha, ki smo jih delili. In jih ne bomo nikoli pozabili, ker prijatelji vedno pustijo odtise v naših srcih. In sedaj, ko smo prišli do razpotja, nas je spet strah. Kakor prvi šolski dan. Strah nas je. Vse. Ker ne vemo, kaj bo. Ne vemo kaj bo z našim prijateljstvom. Bo še naprej raslo ali pa bo odplavalo daleč stran? Upamo na najboljše, upamo na srečo za vse. In četudi prijatelji ne bodo več ves čas ob nas, nas prijateljstvo ne bo zapustilo. In v srcih bo za vedno pustilo spomine na trenutke prave sreče.

Think outside the box.

Sreča

Vem, da že dolgo nisem pisala, ampak enostovno ni blo časa za vse skupaj. Tule je pa zdej ena pesmca, ki mi jo je napisala moja najboljša babica:

SREČA

Kje prebiva sreča?

V potni kapljici v laseh,
v skriti solzici v očeh,
v tvojih belih dlaneh,
v šolskih klopeh,
v vseh še neprehojenih poteh.

Verjemi v njo in jo podaj naprej
in se vedno znova
po nasvete vračaj k njej!

What do you think about when you think about art?

Mozart, Picasso or Shakespeare?
Great music, photography or colorful paintings?

Abstract spirals or a love poem?
A photography of a little child smiling into a lens,
a portrait of mysterious lady?
Or a verse that uncovers the thoughts of a young poet?

What is art?
That notion that tells you everything and still keeps you in suspense.
A nonsense or the very truth?

You must search in yourself,
because deep down you'll find the greatest art of all.
The art of your own…

Laugh is the shortest distance between two people.

Swarovski: Erika in Elvis

Erika

Elvis

Men osebno so zlo všeč. Vidla sem jih v Elle in potem sem takoj skočla na internet in našla še več luškanih verižic. Več na: http://www.swarovski.com/

Postaja svobode

Vsak dan, dan za dnem stojim na postaji in čakam na vlak.
Vsakemu od ljudi, ki mimo hiti, se nekam mudi.
Nihče se ne ozre okoli, nihče se ne ustavi.
Zato odsanjam v svoj svet.
Zasanjam se tako, da sploh na tleh več ne stojim, temveč svobodno lebdim.
In končno, pripelje vlak, jaz vkrcam se in poletim.

Life is the longest journey that we are ever going to go on.
Življenje je najdaljše potovanje, na katerega bomo kadarkoli šli.

Pepe Jeans London

Pomlad-poletje 09

Pofočkana

Eva in Zala sta me pofočkale tko da sem mogla izbrati sliko iz 6 mape.

Ana Berus premierno predstavlja

6 sliko iz 6 mape

Tole sva midva z mojim bratcem Aljažem na Mljetu, 2 leti nazaj. xD

Pofočkujem: Kajo, Aljo, Anžeta, Jakata, Pileta pa Barbi

Navodila za uporabo:

1.) na računalniku se postavite tja, kjer shranjujete slike.
2.) odprite ŠESTO mapo.
3.) izberite ŠESTO sliko.
4.) objavite sliko na blogu in malce razložite, kaj se je dogajalo takrat.
5.) pofočkajte ŠEST ljudi in jim to sporočite na njihovem blogu.
odprta šesta mapa, izbrana šesta slika.

Uživite!!!

Poletno jutro. Note zletijo iz zvočnikov starega radija, glasba zapolni prostor tišine. Sedim na hladni travi, moji lasje plešejo v ritmu toplega vetra. Nad mano nebo, okoli pa polno marjetic.

Moje sanje. Moj svet.

Maškare :D

Pile-hipi

Jaka-SUPERMAŠKARA

Kristjan-vojak

Gasilska

Kaja-punkerca

Polona, Pile, Anja in Anamarija-hipiji

(POWER FLOWER)

Nina-pantomimičarka

Urban-Smrketa

Jaz-Hawaika, Eva-Pika Nogavička, Ana-Beneška maska

Jaka-Rdeča kapica

Učiteljice

Aljaž-policaj, Vito-Nodi

Barbi-Zvončica

Žalc-mafijozo

Anamarija-hipi

Vito-Nodi

Večino slik sta posnela: Jaka in Luka

"She began now to comprehend that he was exactly the man who, in disposition and talents, would most suit her. His understanding and temper, though unlike her own, would have answered all her wishes. It was a union that must have been to the advantage of both. By her ease and liveliness, his mind might have been softened, his manners improved, and from his judgment, information and knowledge of the world, she must have received benefit of greater importance. But no such happy marriage could now teach the admiring multitude what connubial felicity really was."

Jane Austen (Pride and Prejudice)

Ta teden sem gledala film Becoming Jane (Ljubljena Jane), ki je biografija Jane Austen in sem naravnost navdušena. Tole je odlomek iz njenega romana Pride and Prejudice. Priporočam za ogled.

Pogrešam

Jaka me je določil, da nadaljujem s to "blog verigo", ko moraš napisat o tistih stvareh, ki jih pogrešaš. Tale post je nastajal, kar nekaj časa, ker sm si želela, da bi bil tipi topi.

Zadnje čase imam vse manj časa, da bi razmišljala o stvareh, ki jih pogrešam. Skos se mi kaj mudi in pol enostavno zmanjka časa za tekšne stvari. Pa vseeno se kdaj pa kdaj spomnim, da stvari in pa tudi ljudi, ki jih neizmerno pogrešam.
Trenutno pogrešam tople dni. Pomlad...in poletje. Vonj po morju in toplem vetru. Pogrešam večerne sprehode ob potoku (med poletnimi počitnicami sva z Evo vsak dan pešačili kot dve babici :D). Pogrešam poletje, čeprav vem, da bom poleti pogrešala zimske dni. Pogrešaš pač tisto, česar nimaš. Ko to dobiš, pogrešaš spet druge stvari.
Sem pa tja, zvečer po napornih dnevih pohgrešam tudi otroške dni. Ko smo se vsi smejali...no, pa tudi jokali, ampak nismo imeli skrbi. Živeli smo za trenutke in nismo razmišljali o prihodnosti...ali preteklosti. Pogrešam tudi vrtec Ringa Raja. Spomnim se pesmic, ki smo jih peli, prijaznih tovaršičic in peščenih tortic.
Pogrešam Daphne, Lauro, Annino in Salmo. Ko se spomnim poletnih dni v Franciji, si zaželim, da bi se lahko vrnila v preteklost.
Včasih se spomnim Dika. Našega psa, ki smo ga imeli, ko sem bila še čisto majhna. Večkrat pomislim, kako lepo bi bilo, če bi živel še nekaj let več.
Vsak pogreša. Nekateri pogrešajo srečne dni, ki so jih doživeli v preteklosti. Nekateri pogrešajo osebe, ki so jih izgubili ali pa so daleč stran. Nekateri pogrešajo stvari, ki so se izgubili. Ampak življenje gre mimo. Stvari se izgubijo, čas beži pa vseeno živimo naprej. Pogrešamo preteklost, ampak življenje nam prinaša nove stvari, nove dni veselja., nove ljudi, ki nam popestrijo vsakdan. Stvari, ki jih bomo čez 20 let pogrešali. Nič ni narobe s pogrešanjem, pazite le, da stvari in ljudi ne pozabite.

Nadaljevalca verige: Alja in Pile

What do you think about when you think about love?

Familiy love...

Love of freedom and forgiveness...

Love of the ocean, of cold weather...love od apples, of laughter...

love of serious things, love of playful things...

[Kim Phuc]

Včasih se človek vpraša, če ima prave prijatelje. Ne tiste, ki te pokličejo le kadar rabijo uslugo. Tiste, ki jokajo s teboj, ko se ti sesuje cel svet in tiste, ki se smejijo s teboj, kadar si srečen in v njihovem smehu ni niti pikice nevoščljivosti. Dandanes je vse manj takšnih ljudi, na katere se lahko resnično zaneseš.Don't walk in front of me, I may not follow.

Don't walk behind me, I may not lead.

Just walk beside me and be my friend.

Kam naprej?

Zadnje čase me vsi sprašujejo:"Kam greš naprej?" Že dolgo nazaj sem se odločila, da se bom po osnovni šoli vpisala na Splošno gimnazijo NM. Moje ocene so dobre in ker pojma nimam, kaj bi rada počela celo življenje, je moja odločitev pač takšna kakršna je. Ampak kam bom šla pa potem? Ko bodo minila še naslednja štiri leta. Ne vem. Mislim, da je to ena najtežjih odločitev v življenju. Kaj če zbereš napačno šolo, napačen poklic in potem delaš nekaj, kar te sploh ne veseli in "zabluziš" celo življenje. Nekateri so mi rekli: "Pa, sej greš lahko več različnih faksov delat." Mogoče res, ampak mene vse skupaj pošteno straši.

Ko sem že ravno pri odločitvah. Zame je to ena težjih odločitev v življenju. Kaj pa nekateri, ki imajo nad seboj še težje odločitve? Na primer: Kako naprej, če ti umre nekdo, ki si ga imel rad? Ali pa nekdo, ki se bori v in so njegove odločitve za nekoga usodne. Če razmišljam o takih stvareh, potem se mi zdi vse lažje in se rečem:"Bom že." Večina mojih vrstnikov ne vem kaj bo v življenju. Verjetno to pride z leti in zrelostjo. Sicer pa, že na 1000 generacij se je odločilo in še 1000 se jih bo.

I carry your heart

I carry it in my heart

Bilo bi lepo, če tam bi bila

barka, ki popeljala bi me vse do neba.